Obravnava prekinitve visoko- in nizkotemperaturne preskusne komore je jasno določena v GJB 150, ki deli prekinitev preskusa na tri situacije, in sicer prekinitev v tolerančnem območju, prekinitev pod preskusnimi pogoji in prekinitev pod preskusnimi pogoji. Različne situacije imajo različne metode zdravljenja.
Za prekinitev v tolerančnem območju, ko preskusni pogoji ne presegajo dovoljenega obsega napak med prekinitvijo, je treba čas prekinitve obravnavati kot del skupnega časa preskusa; za prekinitev v preskusnih pogojih, ko so preskusni pogoji visoko- in nizkotemperaturne preskusne komore nižji od spodnje meje dovoljene napake, je treba vnaprej določene preskusne pogoje znova doseči od točke pod preskusnimi pogoji in preskus je treba nadaljevati, dokler se načrtovani preskusni cikel ne zaključi; pri vzorcih za preskušanje, če pogoji za preskušanje ne bodo neposredno vplivali na prekinitev preskusnih pogojev, če preskusni vzorec pri naslednjem preskusu ne uspe, je treba rezultat preskusa šteti za neveljavnega.
Pri dejanskem delu sprejmemo metodo ponovnega testiranja po popravilu preskusnega vzorca za prekinitev preskusa, ki jo povzroči okvara preskusnega vzorca; za prekinitev preskusa zaradi visoke in nizke vrednostiTESMENCIJSKE TESKE TESt opreme (kot je nenaden izpad vode, izpad električne energije, okvara opreme itd.), če čas prekinitve ni zelo dolg (v 2 urah), ga običajno obravnavamo v skladu s prekinitev pogojev pod preskusom, določeno v GJB 150. Če je čas predolg, je treba test ponoviti. Razlog za uporabo določb za obdelavo prekinitve preskusa na ta način določajo določbe o temperaturni stabilnosti preskusnega vzorca.
Določitev trajanja preskusne temperature v visoki in nizkitemperaturna preskusna komoratemperaturni preskus pogosto temelji na tem, da preskusni vzorec doseže temperaturno stabilnost pri tej temperaturi. Zaradi razlik v strukturi izdelka in materialih ter zmožnostih preskusne opreme je čas, da različni izdelki dosežejo temperaturno stabilnost pri isti temperaturi, različen. Ko se površina preskusnega vzorca segreje (ali ohladi), se postopoma prenese v notranjost preskusnega vzorca. Takšen proces prevajanja toplote je stabilen proces prevajanja toplote. Med časom, ko notranja temperatura preskusnega vzorca doseže toplotno ravnovesje, in časom, ko površina preskusnega vzorca doseže toplotno ravnovesje, obstaja časovni zamik. Ta časovni zamik je čas stabilizacije temperature. Določen je minimalni čas, ki je potreben za preskusne vzorce, pri katerih ni mogoče izmeriti temperaturne stabilnosti, to je, ko temperatura ne deluje in je ni mogoče izmeriti, je minimalni čas temperaturne stabilnosti 3 ure, in ko temperatura deluje, je minimalna temperatura čas stabilnosti je 2 uri. Pri dejanskem delu uporabljamo 2 uri kot čas stabilizacije temperature. Ko preskusni vzorec doseže temperaturno stabilnost, če se temperatura okoli preskusnega vzorca nenadoma spremeni, bo preskusni vzorec v toplotnem ravnovesju imel tudi časovni zamik, kar pomeni, da se v zelo kratkem času temperatura v preskusnem vzorcu ne bo spremenila veliko.
Če med preskusom visoke in nizke temperature vlažnosti nenadoma zmanjka vode, električne energije ali okvare preskusne opreme, moramo najprej zapreti vrata preskusne komore. Ker ko oprema za testiranje visoke in nizke temperature vlažnosti nenadoma preneha delovati, dokler so vrata komore zaprta, se temperatura vrat preskusne komore ne bo dramatično spremenila. V zelo kratkem času se temperatura v testnem vzorcu ne bo bistveno spremenila.
Nato ugotovite, ali ta prekinitev vpliva na preskusni vzorec. Če ne vpliva na preskusni vzorec intestna opremalahko nadaljuje normalno delovanje v kratkem času, lahko nadaljujemo s preskusom v skladu z metodo ravnanja s prekinitvijo nezadostnih preskusnih pogojev, določenih v GJB 150, razen če ima prekinitev preskusa določen vpliv na preskusni vzorec.
Čas objave: 16. oktober 2024